likovna kritika

5

Kiparka Matejka Bellè se že od nekdaj posveča izključno klesanja v kamnu, ki je v kraškem

naravnem okolju vseprisoten in hkrati, kot vsestransko uporaben material, globoko ukoreninjen v kraški ljudski stavbarski, kamnoseški in umetniški tradiciji.

Strokovno se je izpolnjevala v Avstraliji, Indiji, katere starodavna tradicija vpliva na umetnico bolj v duhovnem kot v likovno-umetnostnem smislu.

Matejka Bellè ustvarja na prostem, bodisi med kamnitimi stenami svoje tipično kraške
domačije v Koprivi, bodisi kot gostja številnih likovnih srečanj in kolonij po Sloveniji in na tujem, kjer pušča prepoznavne sledove svoje neposredne ustvarjalnosti, med drugim tudi na mednarodnem simpoziju-forma viva-Seča pri Portorožu.
Kamen ima svojo dušo. Šele ko jo umetnica začuti, ji lahko posreduje svojevrstno obliko.

Avtoričina likovna dela so prežeta z estetskim, pozitivnim doživljanjem narave v vseh pojavnih oblikah, morda najbolj specifična pa je v tej zvezi njena misel, da je vse, kar obstaja lepo, še posebej sleherni človek. “Mar nismo vsi lepi?”.

Grdota in zlo sta potem takem le posledici napačnega, skozi zgodovino izkrivljenega človeškega doživljanja narave in njene vsesprevrženosti.

Simbolika matejkinih kiparskih stvaritev je sicer večpomenska, vendar se v mogočem sklada z indijsko filozofsko tradicijo neprestanega, cikličnega obnavljanja življenja v različnih oblikah, skozi katere se duša prečiščuje in napreduje k popolni duhovnosti celovitega dojemanja stvarstva.

Hkrati opazimo detabuiziranje erotike, ki je v osnovi popolnoma naravno sredstvo obnavljanja življenja, spočetega v sodelovanju moškega in ženskega principa, daleč od vsakega zahodnjaškega pojmovanja grešnosti.

Zakaj bi se licemerno sramovali največjega čudeža narave?
Matejka Bellè, kot poet krasa in ljubezni, združuje v svojih delih značilnosti geniusa loci z univerzalnimi vrednotami, pri čemer opazovalcu posreduje sporočilo življenjske radosti .

umetnosti zgodovinar in likovni kritik
Mario Berdič

 

Comments are closed